OD KJE PRIHAJA ČUJEČNOST, JE POVEZANA Z RELIGIJO?
Čuječnost je sekularna variacija in kombinacija vaj in izvira iz različnih budističnih praks. Na vzhodu do prihoda zahodnih razisovalcev nikoli niso govorili o religiji, ampak so različne tradicije združevali v vsakodnevne prakse. Te prakse so smiselno povezovale duha in telo, duševne procese s fizičnimi in čustvenimi. Koncept religije je zahodnjaški in so ga prinesli zahodni raziskovalci, ker so želeli umestiti njihovo delovanje v svoj že obstoječ sistem verovanj. Načeloma pa so na vzhodu različne prakse sobivale (in še sobivajo) brez večjih problemov, ker niso direktno povezane z verovanji ampak z načeli in simboli človekovega bivanja.
Čuječnost v tej obliki, ki jo tudi sama poučujem, se je pričela razširjati v 80. letih s programom obvladovanja stresa MBSR (ang. Mindfulness-Based Stress Reduction), ki ga je leta 1979 predstavil Jon Kabat-Zinn na University of Massachusetts Medical School, ZDA. Danes je široko sprejeta v psiholoških krogih in podprta z znanstvenimi raziskavami, ki dokazujejo njeno učinkovitost in pojasnjujejo mehanizme delovanja.
Čuječnost tako ni religiozna, je pa potrebno do nje razviti spoštljiv in etičen odnos, na katerega globalni, k funkcionalnosti usmerjeni um včasih pozabi.
NEZAUPANJE IN ČAS
Včasih kdo reče, da ‘ne verjame v te zadeve’. To je skrajno primerno! Vzemite si čas in raziščite sami. Sicer govorimo o teoriji in ne o praksi, čuječnost pa je praksa, ne filozofiranje. Pri tovrstnih praksah je tudi znano, da je potrpežljivost sama po sebi nagrada – za našo potrpežljivost. V svetu, ki se mu iz neznanega razloga strašno mudi, je to mogoče že samo po sebi dovolj.
KDAJ ČUJEČNOST NI PRIMERNA?
Praksa čuječnosti lahko (kot vsako intenzivno ukvarjanje s sabo) vzbudi stare vzorce čustvovanj in telesnih občutkov, ki so težki in neprijetni. Takrat je treba vadbo prekiniti in se pogovoriti z učiteljem. Vadbo lahko zlagoma nadaljujemo, kolikor je to v naši moči. Namen čuječnosti ni trpljenje, ampak zavedanje in poznavanje sebe na ljubeč način, zato je prav, da se malce potrudimo, a pretiravanja niso dobrodošla. Ničesar ne bomo zamudili, če prekinemo, saj si bomo mi sami vedno na voljo!
Obstajajo tudi duševna stanja, kjer naše pozornosti skoraj ni mogoče opazovati, in takrat je praksa čuječnosti lahko neprimeren dodaten stres. Gre predvsem za situacije pri akutnih psihotičnih in drugih duševnih motnjah, akutnih paničnih napadih, odvisnostih od drog, posttravmatskih stresnih motnjah in pri zelo krhki duševni osebnostni strukturi ali pod zelo velikimi pritiski, ko se npr. sproži retravmatizacija. Takrat je bolje prakso razvijati zlagoma ali v prilagojenem okolju – v individualnih srečanjih s psihoterapevtom ali v temu namenjeni zaprti manjši skupini. Najpomembnejše je, da o tem spregovorimo.
Tina Turk, specializantka analitične psihologije (Jungovske psihoanalize, članica IAAP)
Če imate vprašanja ali se želite prijaviti, pišite: